15. aprila 1942 so nacisti pregnali Marijo PruSnik, rojeno Kelih, skupaj z njenim mozem in s sedemletnim vnukom Vladimirjem z Wölfelnove (Belfelnove) domacije v Lobniku (Zelezna Kapla) in jih deportirali v taboriSce Frauenaurach. Tam je zacela Marija PruSnik, ki se je Sele kot odrasla naucila branja in pisanja, pisati dnevnik. Zadnja belezka v dnevniku je z dne 15. julija 1945, to je bil dan, ko so se v taboriScu preostale koroSko-slovenske druzine pripravljale na vrnitev v domovino.

Dnevnik Marije PruSnik je iz vec razlogov svojevrsten dokument. V njem prebiramo obsezne in mnogoplastne misli in zaznavanja nasilno izseljene zenske, napisana ob samem dogajanju. Na svoj zelo osebni nacin bralcem in bralkam ponuja vpogled v taboriScni vsakdan v Frauenaurachu. Njena opazovanja dalec presegajo krog lastne druzine, saj nas seznani s primeri smrti in z zalostjo ob teh dogodkih, o poSti iz domovine in s tem povezanim velikim veseljem. Seznani pa nas tudi s povsem obicajnimi, a nujnimi vsakdanjimi opravili v taboriScu. S foneticnim nacinom pisanja pa nam Marija PruSnik v svojem dnevniku ponovno obudi jezik, ki so ga v grapah Zelezne Kaple govorili v prvi polovici 20. stoletja.