Verzija, ki je pred vami, je tretja izdaja v 21 letih. Ko smo se leta 1997 pri zalozbi Wieser, ob dvestoletnici prvega izida Drabosnjakovih Litanij, odlocili za izdajo v ediciji Novo berilo, "smo zeleli pripraviti besedilo tako, da bo razumljivo tudi za bralce, ki niso veSci koroSkih narecij, posodobili smo ga z zeljo, da mu damo mesto, ki mu v literarni zgodovini gre."

Z danaSnjega vidika seveda opazimo pri posodobitvi teksta pomanjkljivosti, kar ni cudno, saj se je gledalo na njegovo pesnitev zgolj z danaSnjega vidika zapostavljenosti jezikovnega prostora, ki je po razpadu "Kakanije" (Robert Musil) odrinjen od centra kulturnega razvoja, kar mu je prineslo v nadaljnjih sto letih pridevek odrinjenosti in manjvrednosti z vidika (samo)pomilovanja.

Ze samo dejstvo, da so vsi literarni kritiki, tako v Sloveniji kot na KoroSkem Drabosnjakovo delo gledali in ocenjevali (zgolj) z zornega kota bukovniStva in ga niso uvrScali v kanon visoke literature, mu je preprecilo dostop do Olimpa slovenske literature. "Citljivost, melodija, originarne slike in prispodobe se lahko merijo s poezijo tedanjega casa, posebej ce pomislimo, da jih ni bilo veliko, ki so tedaj pesnili in se izpostavljali", smo tedaj zapisali.

Zasluga prvega posodobljenega ponatisa Drabosnjakovih Litanij, ki jih je leta 1997 pripravil Lojze Wieser, je v prvi vrsti v tem, da je omogocil novo branje in poglabljanje razumljivosti tega literarnega dela na severni meji strnjenega, a kulturno decentraliziranega jezikovnega obmocja. Kot vidimo ob pricujoci temeljiti obdelavi in ob temeljitih komentarjih avtorjev izdaje, je bil Drabosnjak na viSku tedanjega ustvarjanja literature v slovenskem jeziku.

Tako torej Drabosnjakovo literaturo po 220-tih letih lahko koncno dvignemo med snovalce slovenskega knjiznega jezika.